BAM - NUEVA ESPERANZA

Souls don´t meet by accident. My soul loves your soul.    Današnji dan je bil težak. Pogrešam Alejandrov pogled in nasmeh. Pogrešam ga. Kakorkoli mi je to težko priznati, ga pogrešam. Danes imam občutek, kot da sem mu preveč pisala in pošiljala sporočila. Občutek imam, da se je potegnil malce nazaj. Morda sem bila prehitro preveč osebna. Ne vem. Če ja, če sem s hitenjem kaj pokvarila, te prosim, Gospod, daj še eno priložnost. Če pa je to le trenutek resnice, mi daj moč, da jo sprejmem v hvaležnosti za to, kar je bilo. Prosim, Gospod, odpri mi oči, da bom videla! 

26.6.2025 Bilo je 26.6.2025. Damjana me je pred dnevi prosila, če bi lahko posredovala krstno svečo in še nekaj malenkosti nekemu Špancu. "Alejandro," je rekla, "ki je lektror na FF." Ne najbolj navdušena sem privolila.  Zato sem se danes zjutraj odpeljala v Dravlje; po tisto krstno svečo. Ko sem čakala, sem v novi cerkvi slikala odsev stare. Kar tako. Nisem vedela, da mi bo kasneje ta fotka sploh kaj pomenila. Ob 7:30 sem bila v Dravljah in čakala. Damjana se prikaže iz cerkve in pove, da je Alejandro prišel sam iskat svečo. Že sem želela odpeljati, ko mi reče, naj ga počakam, da bi morda lahko šli skupaj na kavo. Ja, pa ja. Ravno paše mi. Nisem vedela, da mi bo ta preprosta kava kasneje poseben spomin. Opazila sem, da je fant zelo lep in moja prva reakcija je bila odklonilna. Lepotci me ne zanimajo, le kaj me Damjana sili, da gremo skupaj na kavo. Pa še vso španščino sem že davno pozabila, le kako bom kaj pametnega povedala! Samo blamirala se bom. Ko...

Ne morem verjeti, da se spravljam pisati dnevnik. To sem počela, ko sem bila še najstnica, pa še to nisem vztrajala dolgo. Dnevniki me nikoli niso ne vem koliko pritegnili, bolj sem kracala vanje zaradi mode in sošolk. Brez dnevnika in spominske knjige si bil kar malo čuden. Zdaj pa začenjam znova: čutim, da moram začeti. Zakaj? Ne vem. Pa poglejmo, kam bo to pripeljalo ...

Začenjam na novo. V ta začetek vabim  tebe, Gospod. Predte polagam sebe: vse, kar sem, kar si želim ... "Vso mojo svobodo, moj spomin, razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem," bi rekel sveti Ignacij Loyolski. Ti veš za moje poti, moja iskanja, želje in hrepenenja, razočaranja in vse, kar se od spočetja naprej dogaja v meni. Vodiš me, pa čeprav včasih po poteh, ki jih res ne razumem, včasih celo mislim, da si se pošteno zmotil. In vendar ... Ti veš. Ti vse veš. Veš tudi to, da od konca junija nosim v srcu Alejandra.  Tudi njega polagam predte. Zdaj, ko že nisem več navajena zaljubljenosti, si mi ga poslal. Kot Izaka Sari, ki ni imela nobenega upanja več. Sara najprej ni verjela, posmehnila se je. Tudi jaz se bojujem s skušnjavami. Naj verjamem? Ali pa bom  - nasprotno kot Sara, ostala osramočena, ponižana, pozabljena?  Strah me je in težko ti verjamem. Prosim, pomagaj moji neveri. Alejandra si poslal Ti. Zakaj? Čemú? Ne vem. Razodeni mi, prosim. Zanj se ti...